Prijavi se v POPR!

Za prijavo na dogodke in svetovanja ter za brskanje po najnovejših prostih delovnih mestih se vpiši v portal POPR. Če si študent se vpiši s svojo digitalno identiteto, če pa si študent brez statusa, študent druge univerze, dijak, alumni UL ali zaposleni na UL pa sledi enostavnemu registracijskemu postopku.

Ne spreglej naših e-novic

Da ti ne bo ušel noben dogodek ali dobra karierna priložnost, se prijavi na naš e-novičnik. Če si nanj že naročen (večina študentov je), pa najprej preveri, da ti ne zahaja med neželeno pošto (se zgodi!).

10.02.2021

Si diplomant/ka s posebnimi potrebami?

1. Prehod mladih s posebnimi potrebami na trg dela

Pripravila: mag. Maja Zovko Stele

Prehod s področja izobraževanja v delovno sfero je pogosto težaven korak za vsakega človeka. Mladi s posebnimi potrebami pa imajo pri tem še več težav. Podatki kažejo, da jih velika večina po končanem šolanju ostane doma. Nekateri se prijavijo v evidenco Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ), drugi se vključijo v proces zaposlitvene rehabilitacije, le redki se zaposlijo. Ker med brezposelnostjo izgubijo temeljne sposobnosti zaposljivosti, je pomembno, da se mladi po zaključku izobraževanja čim prej zaposlijo. V kolikor pa gre za mlade, ki imajo pri prehodu več težav, je pomembno, da se čim prej vključijo v ustrezne programe, v katerih jim strokovno usposobljeni delavci lahko pomagajo do zaposlitve. Trenutno je za mlade možna vključitev v program zaposlitvene rehabilitacije, programe aktivne politike zaposlovanja preko ZRSZ ali pa vključitev v projekt Prehod mladih.  

kam

Kdo so študenti s posebnimi potrebami?

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami opredeljuje, kdo so otroci s posebnimi potrebami, ni pa posebnega splošnega določila o tem, kdo pa je študent s posebnimi potrebami. Skladno z zakonom o usmerjanju, se tako med študente s posebnimi potrebami lahko uvršča slepe in slabovidne študente oziroma študente z okvaro vidne funkcije, gluhe in naglušne študente, študente z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirane študente, dolgotrajno bolne študente, študente z avtističnimi motnjami ter študente s čustvenimi in vedenjskimi motnjami.

Tudi Zakon o visokem šolstvu in Zakon o višjem strokovnem izobraževanju posebej ne določata, na podlagi česa se študentu priznajo posebne pravice. Ker status študenta invalida zakonsko ni določen je opredeljen v statutih posameznih univerz.

Podpora za študente s posebnimi potrebami

Mladi s posebnimi potrebami imajo v času osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja različne možnosti za pridobitev potrebne podpore. Tudi v času študija imajo študenti s posebnimi potrebami možnost različnih oblik pomoči, in sicer:

  • pomoč pooblaščenih oseba za delo s študenti s posebnimi potrebami,
  • pomoč in svetovanje znotraj Kariernega centra,
  • pomoč Društva študentov invalidov Slovenije,
  • tutorski sistem za študente s posebnimi potrebami,
  • svetovanja na ZRSZ v Centrih za informiranje in poklicno svetovanje (Karierna središča),
  • možnost rehabilitacijske ocene in obravnave na URI Soča – Centru za poklicno rehabilitacijo (na osnovi napotnice zdravnika, spec. šolske medicine).

Po zaključku šolanja ostanejo mladi s posebnimi potrebami bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Tako kot ostali imajo možnost neposredne zaposlitve ali pa prijave na ZRSZ. Podatki kažejo, da se le manjše število mladih s posebnimi potrebami zaposli neposredno po zaključku šolanja. Nekateri se prijavijo na ZRSZ in so napoteni v programe aktivne politike zaposlovanja in/ali v program zaposlitvene rehabilitacije, ki je bolj podrobno predstavljen v nadaljevanju. Žal pa zelo veliko število mladih s posebnimi potrebami po zaključku šolanja ostane doma. V času brezposelnosti se pogosto že obstoječim težavam, zaradi katerih imajo status mladih s posebnimi potrebami,  pridružijo še dodatne  težave, kot so izguba pridobljenih znanj, izguba delovnega potenciala in delovnih navad, težave na področju samopodobe in duševnega zdravja. Posledično postanejo ti mladi  še težje zaposljivi. Zato je nujno potrebno, kar priporoča tudi Evropska agencija za razvoj izobraževanja oseb s posebnimi potrebami,  z aktivnostmi v smeri zaposlitve začeti že na ravni izobraževalne ustanove.

V Sloveniji od začetka leta 2018 poteka projekt Prehod mladih, ki je povezovalni člen med sistemom šolanja in sistemom zaposlovanja. V nedavno opravljenih analizah stanja smo namreč ugotavljali, da sta tako sistem šolanja otrok s posebnimi potrebami kot tudi sistem zaposlovanja invalidov v Sloveniji precej dobro urejena, nista pa med seboj povezana in zato pogosto pride do situacije, da se mladi s posebnimi potrebami po zaključku šolanja izgubijo v sistemu in ostanejo brezposelni, kar pa močno vpliva na njihove temeljne sposobnosti zaposljivosti v prihodnosti. Znotraj projekta ustrezno strokovno usposobljeni delavci pomagajo mladim že v času šolanja in jih z različnimi aktivnostmi peljejo na trg dela. Mladi s posebnimi potrebami znotraj projekta pridobivajo potrebne kompetence, ki jih približujejo trgu dela, spoznavajo možnosti, ki jih imajo na trgu dela kot osebe s posebnimi potrebami in podobno. Za več informacij o projektu in možnosti vključitve predlagamo obisk spletne strani www.prehodmladih.si.

Invalidi na trgu dela

Delo je v današnjem svetu izredno pomembno, saj ima ob svoji ekonomski funkciji prav tako tudi funkcijo varovala pred socialno izključenostjo in je marsikdaj ravno delo najboljše varovalo pred socialno izključenostjo. Rapuš Pavel (2005) pravi, da predstavlja zaposlitev v sodobni družbi osrednji del vsakdanjega življenja in je ključni vir finančne neodvisnosti, statusa, prestiža, identitete in tudi socialne participacije. Delo tako nima le ekonomskega pomena za človeka, ampak prav tako pomembno socialno in psihološko funkcijo ter je tudi pogoj za družbeni status. Z delom ljudje izpolnjujemo tako ekonomske potrebe kot tudi samospoštovanje, samoizpolnjevanje, status, socialna interakcija (Boštjančič, 2005).

Ugotavljamo, da je med invalidi odstotek brezposelnosti bistveno višji kot v preostali populaciji (Skočić Mihić in Kiš-Glavaš, 2005). Prav tako odstotek zaposlenosti med invalidi izredno počasi narašča (Unger, 2002). Podatki o zaposlenosti invalidov so zelo zaskrbljujoči in če jih primerjamo z zaposlenostjo celotne populacije, opažamo, da je delež brezposelnih invalidov vsaj dvakrat večji. Situacija je še neugodnejša v manj razvitih državah (Vidmar, 2003).

Za višjo brezposelnost med invalidi obstaja več vzrokov. Vzroki so strukturni in opozarjajo, da je za njihovo razrešitev potrebno koordinirano delovanje različnih družbenih sistemov. Eden od vzrokov je v tem, da imajo invalidi marsikdaj nižjo izobrazbeno raven, kar kaže na to, da so pogosto strukturno izključeni že iz šolskega sistema. Prav tako so invalidi zelo pogosto tarča predsodkov in negativnih stališč, zaradi česar so pogosto diskriminirani s strani delodajalcev. Zato je izboljšanje položaja invalidov na trgu dela odvisno od koordiniranega delovanja različnih družbenih sistemov: od zgodnje diagnostike težav, primernega šolanja, pa do priprave na zaposlovanje in tudi nudenja podpore pri delu s ciljem, da invalid delo obdrži (Kiš-Glavaš in Sokač, 2006).

Možnosti zaposlovanja invalidov v Republiki Sloveniji

V Ustavi Republike Slovenije (1991) v 49. členu je prav tako določeno, da je vsakemu človeku zagotovljena svoboda dela in prosta izbira zaposlitve ter dostop do le-te.  Za invalide je pomemben tudi 14. člen, ki zagotavlja, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Invalidnost kot osebna okoliščina je bila v ustavo dodana junija 2014.

Poleg Ustave RS obstajajo števili zakoni in podzakonski akti, ki urejajo invalidsko problematiko. Tudi status invalida v Republiki Sloveniji ureja več zakonov in predpisov. Eden ključnih zakonov je Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI), ki skupaj s pravilniki, ki so bili sprejeti na njegovi podlagi in Standardi storitev zaposlitvene rehabilitacije in Mreže izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije celovito ureja področje zaposlovanja invalidov (Uršič, Peterlin, Tabaj in Dular, 2007).

ZZRZI je vsebinska podlaga za razvoj področja zaposlovanja invalidov. Njegovi cilji so povečati stopnjo zaposlenosti invalidov v Sloveniji, povečati zaposljivost in socialno vključenost invalidov, zagotavljati možnosti za enakovredno udeležbo invalidov na trgu dela s kreiranjem ustreznih delovnih mest in razmer za delo invalidov ter boljša izraba finančnih sredstev, ki jih država namenja za pospeševanje zaposlovanja invalidov (Destovnik, Uršič, 2015).

Po ZZRZI je invalid oseba, pri kateri so z odločbo pristojnega organa ugotovljene trajne posledice telesne ali duševne okvare ali bolezni in ima zato bistveno manjše možnosti, da se zaposli ali ohrani zaposlitev ali v zaposlitvi napreduje (ZZRZI, 2004). ZZRZI je tako odmik od čisto medicinskega modela, saj temelji na bio-psiho-socialnem modelu invalidnosti, katerega osnova ni diagnoza posameznika in iz nje izhajajoče pravice, ampak potrebe invalida zaradi njegove invalidnosti.

ZZRZI ureja pravico do zaposlitvene rehabilitacije, zaščitno in podporno zaposlovanje, zaščitena delovna mesta, subvencije ter druge spodbude za zaposlovanje. Prav tako določa kvotni sistem zaposlovanja invalidov.

Zaposlitvena rehabilitacija

»Zaposlitvena rehabilitacija so storitve, ki se izvajajo s ciljem, da se invalid usposobi za ustrezno delo, se zaposli, zaposlitev zadrži in v njej napreduje ali spremeni svojo  poklicno kariero.«  (ZZRZI, 2004, 4. člen)

Zaposlitvena rehabilitacija omogoča bolj celostno obravnavo invalida, spodbuja njegovo aktivno vlogo pri procesu rehabilitacije, mu pomaga pri razreševanju tako delovnih kot tudi socialnih problemov in je usmerjena v izboljšanje kvalitete življenja posameznega invalida. Zaposlitvena rehabilitacija se izvaja kot javna služba v okviru mreže izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije, ki jo je za obdobje 2014 do 2020 sprejel minister, pristojen za invalidsko varstvo.

Postopek za pridobitev statusa invalida in pravice do zaposlitvene rehabilitacije sproži oseba sama na pristojnem ZRSZ, ki odloča o priznanju statusa invalida, o pravici do zaposlitvene rehabilitacije in o drugih povezanih pravicah ter o zaposljivosti invalida. Izvajalec zaposlitvene rehabilitacije na osnovi rehabilitacijskega načrta, ki ga pripravi rehabilitacijski svetovalec na ZRSZ skupaj z invalidom, izvaja različne storitve, katerih cilj je invalida usposobiti za delo, mu pomagati pri pridobivanju zaposlitve ali pa zadrževanju te oziroma pri spremembi poklicne kariere (ZZRZI, 2004, 15. člen; Standardi storitev zaposlitvene rehabilitacije, 2012).

Po zaključeni zaposlitveni rehabilitaciji ZRSZ na podlagi evalvacije izvajalca zaposlitvene rehabilitacije izdela oceno invalidovih zaposlitvenih možnosti. Možnih je več izidov:

  • zaposlitev v običajnem delovnem okolju; potrebno je upoštevati, da mora biti delovno mesto primerno za invalida in delodajalca opozoriti na pomembnost upoštevanja Kodeksa o ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu;
  • podporna zaposlitev ali zaposlitev v invalidskem podjetju – v primeru, da je delovna učinkovitost invalida v primerjavi z drugimi zaposlenimi na enakem delovnem mestu nad 70 % do 100 %, je invalid zaposljiv bodisi v invalidskem podjetju bodisi v običajnem delovnem okolju s podporo (podporna zaposlitev);
  • zaščitna zaposlitev – v primeru, da je delovna učinkovitost invalida v primerjavi z drugimi zaposlenimi na enakem delovnem mestu med 30 % in 70  %, je invalid zaposljiv v zaščitni zaposlitvi, to je ali v zaposlitvenem centru ali v invalidskem podjetju na zaščitenem delovnem mestu ali pa kot oblika dela opravljanja dela invalida na domu;
  • nezaposljivost – v primeru, da je delovna učinkovitost invalida v primerjavi z drugimi zaposlenimi na enakem delovnem mestu nižja od 30 %, je invalid nezaposljiv. Po prejemu odločbe o nezaposljivosti ima invalid pravico do vključitve v program socialne vključenosti ter na centru za socialno delo (CSD) prejemati varstveni dodatek (v kolikor je upravičen do prejemanja denarne socialne pomoči).

Podpora pri iskanju zaposlitve za mlade s posebnimi potrebami

Delodajalec, ki je družbeno odgovoren in se zaveda pomena enakih možnosti, posebno pozornost namenja ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu. S tem upošteva leta 2002 sprejet Kodeks o ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu. Pomembno je, da metode in pristope ravnanja z invalidnostjo uporablja že od samega začetka oziroma od nabora kandidatov za delo, vodenja zaposlitvenega razgovora pa vse do prilagajanja delovnega mesta in spremljanja po zaposlitvi (Bratuš Albreht, Frelih, Kapel, Štampar, 2015).  

Marsikatera oseba s posebnimi potrebami se pri iskanju zaposlitve srečuje z večjimi težavami kot ostali. Težave se marsikdaj pojavijo že pri samem pregledovanju prostih delovnih mest, pri pisanju prijave oziroma življenjepisa ter tudi pri zaposlitvenem razgovoru. Zato je pomembno, da imajo v vseh fazah iskanja zaposlitve ustrezno podporo in pomoč.

Za večino oseb s posebnimi potrebami je pri iskanju zaposlitve ključnega pomena vprašanje razkritja diagnoze. Strokovnjaki jim svetujemo, da tudi če ne odkrijejo svoje diagnoze, ki je osebna zadeva, delodajalcu povejo, kakšne prilagoditve potrebujejo pri delu ter do kakšnih težav lahko pride, v kolikor se teh ne upošteva. Zavedati se moramo, da v kolikor delodajalec ne ve, kakšne prilagoditve bi bile potrebne, delovnega procesa sploh ne more ustrezno prilagoditi. To lahko pelje do:

  • poslabšanja zdravstvenega stanja,
  • javljanja sekundarnih težav,
  • neuspeha pri delu,
  • nižje učinkovitosti,
  • nezadovoljstva delodajalcev in zaposlenega.

Zakaj zaposliti invalida?

Pri delu z invalidi vedno izhajamo iz tega, da je ključnega pomena za spremembo ravnanj na področju zaposlovanja invalidov prepoznavanje njihovih potreb in sposobnosti, torej ne le tistega, kar invalidi potrebujejo za enakopravno vključevanje v delo in življenje, ampak tudi in predvsem tistega, kar invalidi s svojim delom lahko ponudijo sebi, svoji družini in širšemu družbenemu okolju (Tutta, 2003). Delodajalcem predstavljamo predvsem naslednje razloge, zakaj zaposliti invalida:

  • Ker so invalidi, ob ustrezni podpori, lahko prav tako učinkoviti in dobri delavci kot ostali.
  • Ker lahko invalidi s svojim delom marsikaj ponudijo tako delodajalcem kot tudi širši družbi.
  • Ker raziskave kažejo, da so delodajalci večinoma zelo zadovoljni z delavci invalidi.
  • Ker je prav zaposlovanje invalidov najboljši način za rušenje stereotipov.
  • Ker je zaposlovanje invalidov oblika družbene odgovornosti.

Poleg naštetih lahko delodajalec ob zaposlitvi invalida koristi tudi določene prednosti, ki izhajajo iz veljavnega kvotnega sistema.  Z ZZRZI je namreč določeno, da je dolžan delodajalec, ki je pravna ali fizična oseba, registrirana v Republiki Sloveniji in zaposluje najmanj 20 delavcev, zaposlovati tudi invalide, in sicer v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev (kvota). Kvota je določena s strani Vlade RS in se razlikuje glede na dejavnost delodajalca, vendar ne more biti nižja od 2 % in ne višja od 6 % od vseh zaposlenih delavcev (ZZRZI, 2004, 62. člen).

Iz kvotnega sistema izhajajo naslednje prednosti za delodajalce, ki zaposlujejo invalide:

  • Nagrada za preseganje kvote

Pripada delodajalcu, ki presega kvoto in delodajalcu, ki ni zavezanec za kvoto, ima pa zaposlene invalide in znaša 20% minimalne plače za vsakega invalida nad predpisano kvoto. Nagrada ne pripada proračunskim uporabnikom.

  • Oprostitev plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za invalide zaposlene nad kvoto

Pripada delodajalcu, ki presega kvoto in delodajalcu, ki ni zavezanec za kvoto, ima pa zaposlene invalide in velja za vsakega invalida, z zaposlitvijo katerega delodajalec presega kvoto. Ne pripada proračunskim uporabnikom

  • Subvencija plače invalidom

Pripada invalidu, zaposlenem na zaščitenem delovnem mestu, v podporni zaposlitvi ali pa invalidskem podjetju, ki dosega nižje delovne rezultate, ki so posledica invalidnosti.

  • Plačilo stroškov prilagoditve delovnih mest in sredstev za delo invalidov

Delodajalec lahko na podlagi izdelanega individualnega načrta prilagoditve, iz katerega je razvidno, da se invalid zaradi invalidnosti lahko zaposli le na zanj prilagojenem delovnem mestu ali da za opravljanje delovnih nalog potrebuje prilagojena sredstva za delo, zaprosi za plačilo primerne prilagoditve delovnega mesta in sredstev za delo

  • Plačilo stroškov storitev v podpornem zaposlovanju

Delodajalec, ki ima z invalidom sklenjeno pogodbo o podporni zaposlitvi in izdelan načrt podpornih storitev, ki jih invalid potrebuje, lahko zaprosi za plačilo stroškov podpornih storitev v obsegu do največ 30 ur mesečno.

  • Letna nagrada delodajalcem za dobro prakso na področju zaposlovanja invalidov

Je posebna oblika družbenega priznanja delodajalcem za dobro prakso na področju zaposlovanja invalidov, s katero prejemniki dobijo pravico do uporabe promocijskega logotipa »INVALIDOM PRIJAZNO PODJETJE.«

Zaključek 

Mladi s posebnimi potrebami oziroma invalidi imajo po zaključku šolanja marsikdaj težave pri umestitvi na trg dela. Za zagotovitev enakopravnega dostopa do trga dela so ključni trije dejavniki. Prvi dejavnik, ki je ključen za enakopraven dostop do trga dela, je dobro informiran invalid, ki ima pri reševanju zaposlitvene problematike aktivno vlogo in dobro pozna svoje prednosti ter tudi pravice in možnosti, ki jih ima na voljo. Zato je tudi za študente s posebnimi potrebami izjemno pomembno, da so s svojimi možnostmi in pravicami na trgu dela seznanjeni že v času šolanja. Drugi dejavnik je tudi dobro informirani delodajalec, ki je obveščen o vseh možnostih, ki so mu na voljo pri zaposlovanju invalidov, prav tako pa je ozaveščen o tem, da so tudi invalidi, ob primernih prilagoditvah, lahko prav tako učinkoviti in dobri delavci kot ostali. Tretji dejavnik, ki je osnova za zagotavljanje enakopravnega dostopa do trga dela za invalide, je država, ki z zakonodajo spodbuja zaposlovanje invalidov in s primeri dobre prakse spodbuja delodajalce k njihovemu zaposlovanju.

Le s koordiniranim delom in usklajenim pristopom vseh dejavnikov lahko dosežemo cilj: Da postanejo invalidi oziroma osebe s posebnimi potrebami enakovredni na trgu dela.

2. Strah pred razkritjem diagnoze delodajalcu po opravljenem preventivnem zdravstvenem pregledu

Pripravila: dr. Andrea Margan

Zmožnost za delo se ocenjuje v različnih življenjskih obdobjih. Že med šolanjem specialisti šolske medicine ocenjujejo skladnost med želenim poklicem in zdravstveno zmožnostjo učenca in dijaka. Proces ocenjevanja zmožnosti za delo se po zaključenem šolanju nadaljuje kot predhodni preventivni pregled delavca pred (prvo) zaposlitvijo, pozneje, med trajanjem delovnega razmerja, pa z obdobnimi (usmerjenimi) pregledi.

S preventivnimi zdravstvenimi pregledi delavcev se ocenjuje delavčevo zdravje oziroma izpolnjevanje zdravstvenih zahtev za opravljanje določenega dela (zmožnost za delo). Te preglede izvajajo specialisti medicine dela, ki poznajo zahteve in obremenitve na delovnem mestu in širšem delovnem okolju. Med opravljanjem pregleda pri specialistu medicine dela, prometa in športa se lahko pojavijo različni dvomi. Te lahko strnemo v strah pred nepooblaščenim dostopom do medicinske dokumentacije, strah pred zavrnitvijo za določeno delovno mesto (negativno zdravniško spričevalo) in strah pred razkritjem diagnoze delodajalcu.

diagnoza

Strah pred nepooblaščenim dostopom do medicinske dokumentacije

Strah zaposlenih in kandidatov za delovno mesto (delojemalcev) pred razkritjem diagnoze delodajalcu izhaja iz možnosti, ki jo dovoljuje zakonodaja in katera pooblaščenem zdravniku specialistu medicine dela, prometa in športa omogoča dostop do medicinske dokumentacije pri opravljanju preventivnega zdravstvenega pregleda. V 13. členu Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih (Ur.l.RS št. 87/2002) je zapisano »Pooblaščeni zdravnik potrebuje za oceno izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za določeno delo v delovnem okolju ustrezno medicinsko dokumentacijo delavca, ki mu jo na njegovo pisno ali ustno zahtevo posreduje delavčev izbrani osebni zdravnik v roku treh dni po predhodnem soglasju delavca, ki je v postopku ocene izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev.« Strah pred neupravičenim dostopom do medicinske dokumentacije je odveč. Dostop do te je vezan na soglasje kandidata oz. že zaposlenega delavca.

Strah pred zavrnitvijo za določeno delovno mesto (negativno zdravniško spričevalo)

Med ali po opravljenem preventivnem zdravstvenem pregledu se lahko pojavi še strah pred zavrnitvijo na zdravniškem pregledu oz. strah zaradi »negativnega« zdravniškega spričevala. Po opravljenem preventivnem zdravstvenem pregledu delavca pooblaščeni zdravnik izda spričevalo o izpolnjevanju posebnih zdravstvenih zahtev za opravljanje določenega dela. Delavec je tako lahko zmožen brez omejitev, zmožen z omejitvijo oziroma začasno ali trajno nezmožen za delo. Kljub temu, da so delavci s kroničnimi boleznimi pogosteje brezposelni, ni študij, ki bi dokazovale vpliv zdravniškega spričevala na odločanje delodajalcev pri zaposlovanju delavcev z omejitvami.

Pooblaščeni zdravnik med pregledom ocenjuje skladnost med zahtevami in obremenitvami delovnega mesta in zdravstvenim stanjem delavca. Zato nas ne sme presenetiti, da se ob njihovem neskladju delavcu omeji zmožnost za delo. Iz omejitev delazmožnosti izhaja potencialni konflikt med delojemalcem in specialistom medicine dela. Delavec, ki se zaposluje (ali že dela) ima samo en cilj in ta je, da se zaposli, tudi za ceno lastnega zdravja. Na drugi strani je cilj specialista medicine ta, da delo ne sme vplivati na zdravje oz. ne sme povzročiti poslabšanje bolezni. Naloga in odgovornost specialista medicine dela je, da določi kaj je sprejemljivo in kaj nesprejemljivo tveganje za poslabšanje zdravja zaradi dela.

Skoraj nemogoče je dokazovati diskriminatorni učinek zdravniških spričeval na nezaposlovanje delojemalcev takrat, ko ti ne izpolnjujejo posebnih zdravstvenih zahtev za opravljanje določenega dela oziroma jih izpolnjujejo z omejitvami. Če  delodajalec presodi, da delavcu ne more zagotoviti varnih razmer za delo, ga na tem delovnem mestu ne sme zaposliti.

Z zdravstvenim stanjem povezana selekcija delavcev je lahko direktna in indirektna. Njen vpliv je najbolj opazen na začetku poklicne poti, v času vstopa na trg dela, dokler se ne doseže stabilna zaposlitev. O direktni selekciji zaradi zdravstvenega stanja govorimo takrat, ko prisotnost bolezni onemogoča opravljanje določenega dela. Lahko se pojavi že na začetku poklicne kariere pred prvo zaposlitvijo ali pa potem, ko je zaradi posledic poškodbe ali bolezni onemogočeno nadaljnje opravljanje enakega dela.

Indirektna selekcija na podlagi zdravstvenega stanja je posledica dejavnikov, ki jih težko opredelimo z natančnimi izrazi, vključujejo pa širok razpon okoliščin, med ostalimi življenjski slog, psihološke lastnosti in način vedenja (odnos do dela, družine in prostega časa). Ti dejavniki, ki so lastni posamezniku, vplivajo in spremenijo potek bolezni tudi glede na način doživljanja bolezni in obrambnih mehanizmov pri soočanju z boleznijo. Vpliv same bolezni je pri indirektni selekciji relativno manjši.

Z zdravstvenim stanjem povezana selekcija kot vzrok brezposelnosti se vedno bolj nagiba prav v prid indirektne (posredne) selekcije, saj določene osebne lastnosti vplivajo tako na zdravje (zdrav življenjski slog, odnos do zdravja in bolezni), kot tudi na zaposljivost (z delom povezano vedenje).

Strah pred razkritjem diagnoze delodajalcu

Strah pred razkritjem diagnoze delodajalcu je odveč, saj specialista medicine dela tako kot vse druge zdravnike zavezuje poklicna molčečnost v zvezi s pridobljenimi podatki. V 45. členu Zakona o pacientovih pravicah  (UL RS 55/2017) o varovanju poklicne skrivnosti je zapisano » (1) Zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci ter osebe, ki so jim zaradi narave njihovega dela podatki dosegljivi, so dolžni kot poklicno skrivnost varovati vse, kar pri opravljanju svojega poklica ali dela zvedo o pacientu, zlasti informacije o njegovem zdravstvenem stanju, njegovih osebnih, družinskih in socialnih razmerah ter informacije v zvezi z ugotavljanjem, zdravljenjem in spremljanjem bolezni ali poškodb (v nadaljnjem besedilu: informacije o zdravstvenem stanju).

(2) Dolžnosti varovanja informacij o zdravstvenem stanju pacienta lahko zdravstvenega delavca oziroma zdravstvenega sodelavca ali drugo osebo, ki so ji ti podatki dosegljivi zaradi narave njihovega dela, razreši: pacient, …«

(3) Zdravnik lahko sporoči informacije o zdravstvenem stanju pacienta, če je to nujno potrebno za varovanje življenja ali preprečitev hudega poslabšanja zdravja drugih oseb…«

Komunikacija med specialistom medicine dela in kadrovskim delavcem poteka preko napotnice za preventivni zdravstveni pregled. Delodajalec mora izpolniti prvi del obrazca v katerem so zapisani pomembni podatki iz ocene tveganja, delovna oprema, predmeti dela, izpostavljenost tveganjem, osebna varovalna oprema, posebne zdravstvene zahteve, ki jih mora izpolnjevati delavec in rubrika »delovno mesto je neustrezno za…« Po opravljenem preventivnem zdravstvenem pregledu specialist medicine dela izpolni zdravniško spričevalo z oceno izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev po opravljenem predhodnem ali obdobnem preventivnem zdravstvenem pregledu. Na spričevalu se diagnoze ne pišejo, lahko pa se zapišejo določene omejitve zmožnosti za delo. Te omejitve so lahko stvarne (npr. omejitev opravljanja določenih del in nalog kot je npr. omejitev dela na lestvi) ali časovne (npr. kontrolni pregled čez določeni čas).

Posledice nezaupanja v specialista medicine dela, prometa in športa

Dvom in nezaupanje v strokovnost in dobronamernost specialista medicine dela med opravljanjem preventivnega pregleda posameznika vodijo v disimulacijo oziroma prikrivanje in minimiziranje zdravstvenih težav.  Takšno vedenje škoduje predvsem tistemu, ki opravlja preventivni zdravstveni pregled. Posledice disimulacije so zaposlitev na neustreznem delovnem mestu, poslabšanje zdravstvenega stanja zaradi razmer na delovnem mestu, ter večje tveganje za stres na delovnem mestu oz. s stresom povezano poslabšanje osnovne bolezni ter izguba določenih pravic iz invalidskega zavarovanja v primeru poslabšanja bolezni in nastanka trajne invalidnosti.

Razkritje diagnoze s strani pacienta delodajalcu še ne pomeni stigmatizacije in socialne izoliranosti, lahko je tudi zaščitni dejavnik v primeru nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja, saj omogoča primerno reagiranje sodelavcev (npr. nenadna izguba zavesti pri bolniku s sladkorno boleznijo ali epilepsijo).

V določenih primerih specialisti medicine dela svetujemo, da se delojemalec sam pogovori o določenih zdravstvenih omejitvah (in ne bolezni kot taki) s kadrovskim delavcem (ti ne smejo spraševati o zdravstvenem stanju). Rezultat takšnega pogovora je pogosto prehodna razbremenitev od opravljanja določenih nalog, normiranega dela, vsiljenega ritma dela, obsega opravljenega dela, zahtevnega in odgovornega dela. Zadnje je še posebej pomembno pri osebah z motnjami v duševnem zdravju, ki naraščajo ne samo pri odraslih osebah ampak tudi med mladimi, torej bodočimi zaposlenimi.

Zaključek

Strah pred razkritjem diagnoze s strani specialista medicine dela po opravljenem preventivnem zdravstvenem pregledu delodajalcu je odveč. Naloga medicine dela je ohranjanje zdravja delavcev in preprečevanje nastanka bolezni zaradi dela in razmer v širšem delovnem okolju. Pri delojemalcih z okvaro zdravja je to še posebej izpostavljeno.

Prikrivanje bolezni škoduje predvsem tistim, ki jo skrivajo, saj je možna posledica skrivanja poslabšanje že znane ali nastanek nove bolezni.

Zaposlovanje v aktivni fazi bolezni ni primerno, ker lahko povzroči poslabšanje bolezni ali podaljšano okrevanje. Nujno je, da se stabilna faza bolezni doseže še pred zaposlitvijo.

Pri iskanju bodočega delodajalca je potrebno, da se kandidati za zaposlitev informirajo tudi o tem, kako ta skrbi zdravje zaposlenih (in ne zgolj o višini plače in možnosti hitrega napredovanja). Pomemben podatek o bodočem delodajalcu so tudi odnosi med zaposlenimi.  Ti so lahko dejavnik tveganja ali zaščitni dejavnik za razvoj bolezni, zlasti motenj v duševnem zdravju.

Pri delodajalcih, ki jim je mar za njihove zaposlene, okvara zdravja ni predmet stigmatizacije ali diskriminacije. Bolj kot sama bolezen jih zanimata znanje in odnos do dela in bodočih sodelavcev.

Literatura

  • Boštjančič, E. (2005). Delo kot vrednota – pomen, struktura in odnos do dela. Revija kadri, 11 (14), 38–41
  • Bratuš Albreht, K., Frelih, D., Kapel, A., Štampar, P. (2015). Pristopi in metode ravnanja z invalidnostjo na delovnem mestu. V K. Destovnik (ur.), Priročnik Sprejemanje različnosti- usposabljanje strokovnih delavcev za zaposlovanje invalidov na odprtem trgu (str.05-15). Ljubljana: Združenje izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije v Republiki Sloveniji
  • Destovnik, K. in Uršič, C. (2015). Razvojne smernice na področju družbene skrbi za invalide. V K.
  • Destovnik (ur.), Priročnik Sprejemanje različnosti- usposabljanje strokovnih delavcev za zaposlovanje invalidov na odprtem trgu (str.05-15). Ljubljana: Združenje izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije v Republiki Sloveniji.
  •  Kiš-Glavaš, L. in  Sokač, K. (2006). Istraživanje stavova poslodavaca o zapošljavanju osoba s invaliditetom. V J. Barbir, N. Munjas-Pastuović, S. Stojković (ur.), Zbornik radova Međunarodnog znanstvenog i stručnog skupa "Rehabilitacija - stanje i perspektive djece s teškoćama u razvoju i osoba s invaliditetom" (str. 56–64). Rijeka: Centar za rehabilitaciju, Rijeka.
  •  Rapuš Pavel, J. (2005). Delo je luksus. Mladi o izkušnjah brezposelnosti. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
  • Skočić Mihić, S. in  Kiš-Glavaš, L. (2005). Teškoće pri zapošljavanju i radu osoba s kroničnim bolestima percipirane od strane poslodavacaHrvatska revija za rehabilitacijska istraživanja, 41(2), 59–70.
  • Spletna stran štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije, pridobljeno s http://www.jpi-sklad.si/
  • Spletna stran Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, pridobljeno s https://www.ess.gov.si/
  • Standardi storitev zaposlitvene rehabilitacije (2012). Ljubljana: Univerzitetni rehabilitacijski inštitut RS – Soča, Razvojni center za zaposlitveno rehabilitacijo. Pridobljeno s www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/.../standardi_storitev_zr.pdf
  • Tutta, S. (2003). Invalidi-enakopravni državljani. Pridobljeno s www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.../socialno_vkljucevanje.doc.
  • Unger, D.D. (2002). Employers' Attitudes Toward Persons with Disabilities in the Workforce: Myths or Realities?Focus on Autism and Other Developmental Disabilities,  17(2), 2–10.
  • Uršič, C, Peterlin, D., Tabaj, A. in Dular, T. (2007). Uvodna pojasnila k Zakonu i zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. V K. Destovnik, C. Uršič, M. Kalčič (ur.). Zaposlitvena rehabilitacija in zaposlovanje invalidov. Zbirka predpisov s področja invalidskega varstva z uvodnimi pojasnili (str. 7–41). Ljubljana: Centerkontura d. o. o.
  • Ustava RS (1991). Uradni list RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 43/03, 68/06. Pridobljeno s http://www.us-rs.si.
  • Vidmar, J. (2003). Zaposlovanje invalidov – odnos delodajalcev. V C. Uršič (ur.). Zaposlovanje invalidov  med politiko in prakso (str. 113–117) Ljubljana: Inštitut RS za rehabilitacijo in Zveza delovnih invalidov Slovenije.
  • Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011). Uradni list RS, št.58/11. Pridobljeno s https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina?urlid=201158&stevilka=2714
  • Zakon o visokem šolstvu (2012). Uradni list RS, št.32/2012. Pridobljeno shttps://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2012-01-1406?sop=2012-01-14
  • Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (2004). Uradni list RS, št. 63/2004.Pridobljeno s http://www.uradni-list.si/1/content?id=78532.